Sindikati med napadi in problemi: kaj se dogaja z njimi in kako naprej

Sindikati so se v svojem tri desetletja in pol dolgem delovanju znašli pred eno resnejših preizkušenj organiziranosti, akcijske sposobnosti in vzdržljivosti. Poleg bitke za ohranitev socialne države in javnih storitev, ki so, po njihovem, ogrožene skozi interventni zakon in načrte bodoče vlade Janeza Janše, jih želi aktualna koalicija spodnesti v temelju - članarini, ki je glavni vir sindikalnih prihodkov in temelj kvalitetnega dela v zaščito delavskih pravic na dolge proge.

Prekinitev ustaljene prakse - odtegovanja članarine neposredno od plače pri delodajalcu in prehod na direktno plačevanje sindikatu, bi od njih zahtevalo novo, drugačno prakso in predvsem plačilno disciplino delavcev, kar bi jih lahko močno oslabilo, priznavajo. Kako učinkovito je takšno ravnanje, je nazorno pokazal zdaj že padli prijatelj aktualnega mandatarja Janeza Janše, madžarski avtokrat Viktor Orban, ki je s tem ukrepom, sicer le zadnjim v nizu napadov na sindikate, sindikalizem spravil na kolena.

Upadanje članstva

Predlog je neugoden tudi zaradi že dlje časa trajajočega upadanja članstva. Če je bilo v 90. letih prejšnjega stoletja v sindikate vključenih 66 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva, danes ta številka niha med 15 in 20 odstotki, kar je na ravni povprečja držav Organizacije za ekonomski razvoj in sodelovanje (OECD). Med najbolj sindikaliziranimi ostajajo skandinavske države, med njimi Švedska z okoli 66 odstotki delovno aktivnih vključenih v sindikate, medtem ko je Francija pri dnu z desetimi odstotki. Zanimivost: obe državi imata sistem plačevanja članarine, kot ga želi vpeljati Janševa koalicija, a je zlasti v prvi sindikalizem tradicionalno močno družbeno zakoreninjen, saj sindikalnim članom omogoča lažji dostop do skladov za zavarovanje v času brezposelnosti.

Trenutni napadi na sindikate, ki jih v sindikalnih vrstah označujejo kot najbolj brutalne v času samostojne Slovenije, prihajajo tako v času, ko se ti soočajo še s številnimi drugimi izzivi.

Težave, na katere sindikati niso dovolj dobro odgovorili

Poleg upada članstva v standardnih oblikah delovnih razmerij so soočeni s pojavom novih oblik dela, kot sta agencijsko in platformno delo, ki terjata nekoliko drugačen, bolj angažiran pristop do delavcev, ki niso povezani in na enem mestu, kot to velja za večja podjetja. Soočeni so s potrebami tujih delavcev, ki iz leta v leto predstavljajo višji delež delovne sile pri nas in ki so, kot nam kažejo številni primeri, zaradi nepoznavanja okolja še bolj ranljivi. In tu so generacije mladih, ki imajo nekoliko drugačen pogled na delo, kjer je prisoten večji individualizem in se je solidarnosti, ki je eden od ključnih uspehov delavskega boja za izboljšanje socialno-ekonomskega položaja in pogojev dela, v dobršni meri treba šele priučiti. Na vse to se sindikati doslej iz različnih razlogov niso znali vselej in primerno odzvati, a je delo na tem nujno, če želijo ohraniti mobilizacijsko in pogajalsko moč ter na ta način služiti sodobnemu delavstvu.

"Ne mislim se zagovarjati za to, kako se je stvari postavljajo v preteklosti. Lahko, da so bile okoliščine drugačne, lahko je bil pristop drugačen, množica razlogov je, zakaj se določene teme niso odpirale ali so bile premalo v ospredju. A to, da se zamuja, ne sme biti razlog, da se vprašanj mladih, zelenega prehoda, skrbi za okolje ne bi lotevali. In se jih tudi lotevamo, a ne morete pričakovati, da je to kot branje knjige, kjer enostavno obrnete list na novo stran. To je proces, ki terja čas," na naša vprašanja, ali v sindikalni centrali z iskanjem rešitev na vprašanja sindikalnega delovanja niso že malo v zamudi, odvrne Andrej Zorko iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in doda, da so sindikati v preteklosti veliko izborili. "Težava je, da tega vselej nismo znali javno predstaviti, se pohvaliti in je zato pogosto vtis, da smo sprejeli, kar nam je bilo ponujeno."

Zorko je v sindikalizem zakorakal v času Dušana Semoliča in je bil do lanskega prevzema vodenja Zveze svobodnih sindikatov Slovenije desna roka Lidije Jerkič pri vodenju socialnega dialoga v Ekonomsko socialnem svetu, posvetovalnem telesu, v katerem so vsaj doslej vlada, delodajalci in delodajalci iskali rešitve za oblikovanje socialne in ekonomske politike. "Socialni dialog je imel vedno svoje vzpone in padce, a brutalnost, s katero je nastopila ta koalicija, me je presenetila." Tako pravi Zorko, katerega zveza ima 22 sindikalnih članic, ki naj bi po njegovih trditvah štele skupaj čez 100.000 članov in članic. To jo po velikosti uvršča na vrh sedmih sindikalnih central, v katere je vključenih večina od več kot štiridesetih reprezentativnih sindikatov dejavnosti in poklicev.

V preteklosti je bilo govora zlasti o združitvi ZSSS in Pergama, ki ga s 15.000 člani vodi Jakob Počivavšek. O tem, zakaj do združitve še ni prišlo, Počivavšek odvrne, da še ni dozorel čas. "Pomembno je, da se organiziramo na način, da bo najbolje za članstvo. Zagotovo bi bilo to lažje z večjim povezovanjem, a tudi trenutno sindikalne centrale zelo dobro sodelujemo."

Na vprašanje, kako usklajujejo različne interese, tako glede na raznolikost sindikatov kot njihovega članstva – lani je nekaj sindikatov članic ZSSS zaradi vsebinskega nestrinjanja s pokojninsko reformo skupaj še z nekaj drugimi oblikovalo Delavsko koalicijo, ki je bila sicer neuspešna pri zbiranju podpisov za referendum, saj je večina sindikatov in central reformo podprla – Zorko odgovarja, da vedno z glasovanjem na predsedstvu, kjer sedijo predsednice in predsedniki vseh sindikalnih članic. "Imamo temeljna načela, kot so solidarnost, enakopravnost, spoštovanje človekovih pravic, izboljšanje kvalitete življenja, skrb za starejše … in to je naše vodilo pri glasovanju."

Premalo na terenu

Na očitke, ki jih je slišati tudi znotraj ZSSS, da je tako vodstvo kot posamezni sindikati in njihovi predstavniki preveč odtujeno od članstva, da je premalo stika z delavstvom, Zorko odgovarja, da tega ne more ne potrditi ne zanikati. Pojasni, da imajo območne organizacije, kjer so zaposleni profesionalci, ki da so v nenehnem stiku tako s sindikalnimi predstavniki v posameznih podjetjih in ustanovah kot tudi z delavci. "Je pa res, da bi si želeli več sindikalnih zaupnikov na terenu, a je to povezano tudi s članstvom. Manj, kot je članov, manj je sindikalnih predstavnikov."

Z Matejo Gerečnik se srečamo v podjetju Eti Izlake, kjer je ravno končala pogajanja z vodstvom podjetja o višini plač. Gerečnik je bila pred dvema desetletjema prav v tem podjetju izvoljena za sindikalistko kot rezultat nezadovoljstva delavcev s tedanjimi sindikalisti v podjetju. Danes se iz Ljubljane, kjer je izvršna sekretarka Sindikata kovinske elektro industrije (SKEI), s približno 25.000 člani največjega sindikata v ZSSS, skoraj vsak dan odpelje na teren, na pogovore s sindikalnimi zaupniki, pogajanja z vodstvi podjetij, mediacije, izobraževanja drugih sindikalistov ...

"Med sindikalisti so razlike, tako kot so med podjetji in njihovimi vodstvi. Imate podjetja, kjer ni sindikata, so tista, kjer je včlanjenih le nekaj delavcev in te vodstvo ne želi sprejeti, češ da nimaš reprezentativnosti v njem, in imaš podjetja, praviloma gre za velika podjetja, kjer imamo sklenjene kolektivne podjetniške pogodbe. To so delodajalci, ki se zavedajo, da le zadovoljni zaposleni lahko prispevajo k večji produktivnosti in da se je lažje pogajati o pogojih dela s sindikatom kot s celotnim kolektivom. Načeloma so tuji lastniki bolj dovzetni za sindikate in tudi bolj spoštujejo dogovore," pove. To povezujejo s podjetniško kulturo, ki je v tujih korporacijah v povprečju na bistveno višjem nivoju kot med slovenskimi.

"Na drugi strani imate sindikaliste, ki so to s srcem, in take, ki, ko jih nagovarjajo h kandidaturi za delavskega predstavnika, ne zmorejo reči ne." V praksi vidi, da je premalo dela na terenu, da nekateri kar obsedijo v pisarnah. Sindikalist mora biti med ljudmi, poslušati, sprejemati kritike, pojasnjevati. Med sindikalnim delom pred tridesetimi leti, ko si skrbel za ozimnico, in zdaj je velika razlika. "Zahteva predanega človeka, saj je delo zelo pestro, zahtevno, in terja tudi veliko nenehnega izobraževanja," pojasnjuje.

Ni res, dodaja, da se borijo samo za minimalne plače, a nekje je treba začeti. "Delavec v proizvodnji ima zagotovo nekoliko drugačne težave in zahteve kot programer in temu se je treba prilagoditi, jim prisluhniti in potem iskati rešitve.

Ali dovolj skrbijo za mlade

Podobno je z mladimi," pravi Gerečnik in pojasni, da so skozi enega od letošnjih projektov (znotraj ZSSS deluje tudi Sindikat Mladi plus; op. p) ugotovili, da mladi živijo enake vrednote kot starejši, le projecirajo jih drugače. "Tudi mladi si želijo stabilnost zaposlitve, pogodbo za nedoločen čas, a znotraj te si želijo možnost dela od doma, prilagodljiv delovnik. Prav tako si želijo več izobraževanj. Tako kot vsem je tudi njim pomemben odnos delodajalca, da se čutijo prepoznane, obenem veliko bolj cenijo svoj prosti čas in ga ne želijo na račun dela žrtvovati. /… / Pri delu z mladimi in za mlade imamo tudi sindikati veliko odgovornost, da jih znamo nagovoriti, pristopiti k njim," priznava.

S privabljanjem mladih naj sicer v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ), ki ga kot glavni tajnik že tri desetletja vodi Branimir Štrukelj, sicer vodja Konfederacije sindikatov javnega sektorja, ki združujoč osem sindikatov šteje okoli 71.000 članov, ne bi imeli težav. "Smo eden redkih sindikatov, ki vsakih nekaj mesecev prečiščujemo članske evidence, in glede na to, da se članstvo sindikata zadnjih petnajst let giblje med 34.000 in 37.000 članicami in člani, težav s privabljanjem novih, mladih članov nimamo. To je izjemna dragocenost, a se hkrati zavedamo, da ne moremo spati na lovorikah, saj čutimo spremembo v pogledih mladih na kolektivne organizacije. Trideset let neoliberalne ideologije je pustilo posledice." Zato so se v SVIZ odločili, da mladi, ki so že sindikalno organizirani in ki razumejo, kako pomembni so sindikati tudi za njihovo kvaliteto življenja nasploh, "domislijo, kako doseči tiste mlade, ki sindikate kot pomembne družbene organizacije premalo ali sploh ne poznajo." Skupina naj bi že pripravljala določene predloge, ki naj bi jih vpeljali v delo sindikata.

Podaljšek stranke ali apolitični

Štrukelj ob tem ne skriva, da imajo predstavniki zaposlenih v javnem sektorju boljše pogoje za uveljavljanje interesov delavstva kot kolegi v zasebnem sektorju, kjer delodajalci pogosto sploh nočejo pristopiti k pogajanjem in iskanju rešitev, ki bi jih opredelili v kolektivni pogodbi. In posledično tudi na sindikalne zaupnike v javnem sektorju praviloma ni pritiskov. "Država si bistveno težje privošči, da ne spoštuje deklariranih principov socialnega dialoga," je jasen eden najvplivnejših sindikalistov v državi, ki je kot član stranke Levica tudi najpogosteje deležen očitkov, češ da zgolj podaljšek njenega delovanja.

"Če bi bili ti, ki mi to očitajo, kaj manj provincialni, bi ugotovili, da imajo sindikalna vodstva praktično povsod po Evropi neko politično provenienco, vendar to ne diskreditira njihovega delovanja. V Sloveniji s tem nenehno poskušajo diskreditirati naše delo, pri tem pa nimajo nikoli resnega dokaza. Je pa res, da ne moreš imeti enake distance do stranke, ki podpira socialno državo, in tiste, ki je ne."

Zorko sindikate vidi kot apolitične organizacije. "Če katera stranka prepozna naša načela in principe delovanja, ni s tem nič narobe, a to še ne pomeni, da se z njimi povezujemo." In spomni, da so v preteklosti zrušili pokojninske načrte Pahorjeve vlade, medtem ko so se z drugo Janševo vlado o pokojninski reformi dogovorili. "Očitek o politični spregi z levico običajno pride, ko nasprotni strani zmanjka argumentov, kot smo lahko videli tudi pri interventnem zakonu," se naveže na aktualno dogajanje.

Pomagati vsakemu delavcu. Zastraševanje in strah

Največji zaveznik in podpora sindikatov so njeni člani, saj so tisti, ki jim dajejo moč tako na terenu, za pogajalsko mizo kot tudi med protesti, stavkami in drugimi akcijami. "Ljudi je treba znati prepričati, zakaj je smiselno postati član sindikata. Iz prakse vidim, da so se pripravljeni zavzeti in se tudi včlaniti v sindikate, če vidijo v tem neki smisel, če se v ciljih prepoznajo. Sama pomagam vsem delavcem. Pomoči ne pogojujem s članstvom. Od vsakega posameznika je nato odvisno, ali se bo, ko bom jaz opravila svoje delo, včlanil ali ne." Tako Mateja Gerečnik, ki opaža, da je na terenu med delavci veliko strahu. "Vse več je zastraševanja, češ, če boš član sindikata, te bomo odpustili." Zato delavstvu, ki sprašuje, kako naj se odzovejo, vedno pove, naj o težavah povedo sindikalnemu zaupniku, on pa jih bo v njihovem imenu poskušal razrešiti težave.

Kabinetni sindikalizem

Čeprav vsi sindikalni predstavniki izpostavljajo, da je vsakodnevni stik z delavstvom ključen za revitalizacijo in prepoznavanje njegovega pomena, kritiki opozarjajo, da je tega v Sloveniji veliko premalo in da vse bolj prevladuje kabinetni sindikalizem, ki je ob različnih oblikah prekarnosti prispeval k padanju sindikalnega članstva.

"Sindikalno gibanje se ni prilagodilo novemu stanju na trgu dela in delujejo bolj od zgoraj navzdol, na dogovarjanju z institucijami, na zagovorništvu v imenu delavcev, namesto da bi gradili kolektivno moč," meni Andraž Mali iz Cedre, Centra za družbeno raziskovanje, kjer so v preteklosti dokazali, da se tudi v okoljih, kjer ni bilo sindikatov, stvari, v sodelovanju, da premakniti. Tako so pred leti priskočili na pomoč Sindikatu delavcev trgovine Slovenije in trgovkam v diskontnih trgovskih verigah in v Tušu, kjer je naporen tempo dela, premalo delavcev, nizko plačilo. Pri svojem delu so uporabili temeljne sindikalne metode. "Ob prvih stikih je bilo delavke strah, bile so nezaupljive, vdane v usodo težkih delovnih pogojev, ki so jih sprejele kot del realnosti. Zato smo poskušali delovati povezovalno. Hodili smo od poslovalnice do poslovalnice, da smo odkrili prave težave in delavke seznanjali, da imajo njihove kolegice v drugih poslovalnicah enake težave, zato bi bilo povezovanje nujno. Spodbujali smo jih, da tudi same prevzamejo aktivno vlogo v boju za svoje pravice. In tako smo gradili sindikat v Lidlu in po uspešni kampanji za zaprtje trgovin ob nedeljah tudi v Tušu."

Zelo pomembno je vključevanje delavcev in delavk v vse nivoje delovanja, še posebno pri kolektivnih pogajanjih. Ključno je vzpostavljanje delavskih odborov, ki z odbornicami tvorijo mrežo sindikata na terenu, meni. "Po napornem delavniku, ko so delavke že povsem izžete, smo organizirali kratka izobraževanja in sestanke preko Zooma, pogovore po Vibru, jim pošiljali kratke videoposnetke in spodbujali pogovore ob kavi. Sodobne oblike, ob nujnem osebnem stiku, so lahko samo v pomoč." Tako Mali, ki meni, da je izjemno pomembna tudi solidarnost med delavci v podjetju. "Nujno je, da se tisti, ki so v rednem delovnem razmerju, povežejo z agencijskimi delavci, saj si bodo lahko le s skupnimi močmi izborili boljše pogoje dela."

Problem birokratizacije sindikatov: energijo se usmerja v ohranjanje pozicij

A ne le to. Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, v kateri veliko pozornost namenjajo tujim delavcem, a ne le njim, je že pred časom javno izpostavil, da je nujno tudi, da se v boju povežejo tudi tisti, ki se borijo za pravice delavcev v različnih oblikah dela, kajti mnogo delavcev se ne dojema kot delavce, kaj šele, da bi čutili pripadnost sindikatu: "Sami sebe vidijo kot nekoga, ki mora zgolj preživeti na trgu dela in dobiti plačo, kar je posledica različnih obliki dela, v katerih so delavci atomizirani, nimajo sidrišča in zato ne vidijo pomena v sindikalnem povezovanju, po principu, kaj mi bo sindikat." Ker za tovrstno povezovanje, tako Lukić, sindikatom vse bolj primanjkuje resursov, je nujno izbirati bitke in delati dolgoročno, ne le projektno, in se povezovati, sicer bo vse več atomiziranih delavcev in ciničnega slabega sentimenta do sindikalnega gibanja oziroma razkoraka med temi delavci in sindikati.

Podobno razmišlja Mile Zukić, ki je v preteklosti na svoji koži izkusil grožnjo delodajalca pred odpovedjo delovnega razmerja. Po odhodu iz ZSSS zaradi nezadovoljstva z delom vodilnih v matičnem sindikatu, je ustanovil Konferenco sindikatov zavarovalništva Slovenije.

"Največji problem velikih central je birokratizacija. Ko organizacija predolgo obstaja, začne postajati sama sebi namen. Energija se usmeri v ohranjanje pozicij, notranjih ravnotežij in institucionalnega vpliva." Del sindikalnih struktur, dodaja, postaja preveč podoben institucijam, proti katerim bi morali nastopati, delavci pa ne potrebujejo samo pravega servisa ali pogajalcev za drobne korekcije kolektivnih pogodb, potrebujejo organizacijo, ki je pripravljena graditi moč.

"In če želiš resno družbeno moč, moraš ponovno graditi širšo delavsko identiteto. Ne samo identitete posameznega poklica. Vprašanja stanovanj, zdravstva, pokojnin, delovnega časa, avtomatizacije, umetne inteligence, podnebne krize in socialne varnosti so skupna vprašanja celotnega delavskega razreda. Zato bodo sindikati morali ponovno postati širša družbena gibanja, ne samo servisne organizacije za kolektivne pogodbe," opozarja Zukić, ki meni, da so sindikati še vedno edina resna organizirana sila, ki jo imajo delavci. "Brez sindikatov bi bile delavske pravice bistveno hitreje in brutalneje razgrajene, vendar pa je nujen zasuk v razmišljanju in delovanju." Po njegovem prihodnost pripada sindikalizmu, ki bo "bolj demokratičen, bolj konflikten, bolj mednaroden, bolj terenski, politično jasen, povezan z mladimi, sposoben organizirati tudi najbolj ranljive oblike dela. Sindikat ne sme biti samo institucija pogajanja, ampak šola kolektivne moči."

Stališča pri pomembnih družbenih vprašanjih

Vse to odpira tudi vprašanje širše družbene angažiranosti. V Genovi v Italiji so se denimo pristaniški sindikati večkrat zoperstavili s stavkami in protesti pretovoru orožja, ki naj bi bil namenjen v Izrael. V Sloveniji tega ni bilo, se pa sindikalni predstavniki strinjajo, da so jasna stališča o družbenih vprašanjih nujna. "Seveda imamo raznoliko članstvo in je izrekanje stališč o pomembnih družbenih vprašanjih občutljiva tema. Sindikat lahko zaradi tega tvega izgubo članstva" - Štrukelj pravi, da so v času epidemije zaradi zavzemanja za cepljenje v SVIZ izgubili približno 1.000 članov. "Vendar je treba argumentirano nastopiti in jasno izraziti stališče, saj s tem izkažeš svojo pokončnost in solidarnost," pravi Gerečnik.

Pred sindikati so ob najnovejših napadih tako številni izzivi, ki jih ne zanikajo. Vidijo jih kot priložnost, da se ob tem utrdijo, okrepijo in revitalizirajo, aktivneje prilagajajoč se potrebam in zahtevam sodobnega delavstva, s čimer bi tudi lažje premagali ovire, ki jih pred njih postavljata oblast in neoliberalna ekonomija.